Socializacija je proces, v katerem se učimo in sprejmemo načine vedenja in funkcioniranja v skupini oz. družbi. Kako pomembna je za otroka in kdo ima ključno vlogo pri tem, smo se pogovarjali s specialnim pedagogom Markom Juhantom. Katere socialne veščine dobro vplivajo na razvoj otrok in zakaj so bistvene v vsakdanjem življenju, predstavi skozi izseke nove knjige Varuh dožnosti staršev.
Veliko staršev pripisuje socializaciji otroka izjemen pomen. Menijo, da ta ni mogoča brez obiskovanja vrtca, šole, druženja s sovrstniki na igrišču. Je to ključno, da lahko rečemo: ''Moj otrok je 'socializiran', ker je v stiku z drugimi''?
Socializacija pomeni ustrezno interakcijo v neposrednem odnosu z drugimi živimi bitji, predvsem s človekom. Pomemben del socializacije je vzgoja za danes – ne priprave za bodočnost – v kateri se otrok danes srečuje z vrstniki. Socializacija ne pride samo od druženja, ampak od druženja, v katerem trčijo različne želje, potrebe in zahteve posameznih otrok. Da niso preveč različne, smo kot družba postavili neka osnovna pravila. Na primer brez nasilja. Vedno pa ostajajo področja, ki jih pravila, navodila in splošna kultura ne pokrivajo – tukaj se pokaže razsežnost vzgoje. Tu se otrok socializira, saj sam ureja drobne zaplete in konflikte z ostalimi otroki. Pa tudi večja razhajanja. Otroci, ki so v tem spretni in znajo poskrbeti tako zase kot za druge otroke, so v vseh kulturnih druščinah dobro sprejeti. Socializacija ne pomeni teorije – da otrok recimo ve, da naj deli igrače z drugimi, jih posodi. Socializacija je praksa, v kateri otrok deli igrače in ga tudi malo najeda dvom, ali jih bo dobil nazaj brez nekega cirkusa in ali si tudi on lahko izposodi tujo igračo. Mu jo bo kdo sploh posodil? Izkušnje ga naučijo, s kom lahko vedno deli igrače, s kom pa se stvar pogosto tudi zaplete. Odkrije koncept prijateljstva. Ne, nista prijatelja z otrokom, za katerega mi to določimo, to otrok reče, pove kot pesmico, da zadosti nam. Otrokovi prijatelji nam pogosto niso všeč, ker si po naše izbere napačne.
Socializacija pa je pravzaprav zapleten proces vključevanja v družbo, v kateri se otrok uči pravil in vrednot. Primarna se začne že doma. Kakšno vlogo imajo pri socializaciji starši, bratje, sestre, babice, dedki?
Primarna socializacija v družini je izjemnega pomena. Če najdete otroke z vedenjskimi težavami, bodo starši vedeli povedati, koliko težav se pojavlja že doma. Domača socializacija ni uspela v takem obsegu, da bi otrok funkcioniral na nivoju družine, odstopa. Opazno je drugačen od ostalih članov po reakcijah, ravnanjih, vzgibih, razmišljanju, tudi po dojemanju situacije. Štejejo vsi člani družine. Enostarševske družine se prav zato srečujejo s še več težavami. Še posebej, če je prekinjena povezava s pol sorodstva, najpogosteje je odrezana očetova polovica družine. Tako otrok nima dovolj izkušenj, saj so razpolovljene. Različne družine imajo različne norme in ko otrok odhaja recimo na vikend ali za en teden k babici na počitnice, sprejme njihov red – se prilagaja. Prilagajanje je eden od znakov, ki napovedujejo otrokovo uspešnost kasneje v življenju, neprilagodljivost pa nakazuje na težave in verjetnost nižjih dosežkov, kot bi jih bili deležni, če bi se naučili prilagajati.
Pretekla dva meseca je izolacija imela velik vpliv tudi na socializacijo otrok. Menite, da je stanje, ko se niso mogli igrati s sovrstniki na igralih, obiskovati vrtca ali šole, pustilo kakšne posledice na njih ali je v veliki meri druženje z drugimi nadomestila povezanost med družinskimi člani in njihovo skupno preživljanje časa?
Otroci so prilagodljivi dosti bolj, kot si odrasli mislimo. Dobili so novo, drugačno izkušnjo, nekateri so prvič v življenju hrepeneli po druščini. S tem ni nič narobe, srečali so še en del sebe.
Ker so se družili doma, z brati in s sestrami, so mnogi vzpostavili boljše odnose. Če ni bilo ustreznega vodenja, pa se se ti lahko spremenili tudi na slabše. A izkušnje so nastajale. Edinčki imajo poseben status v družini, ti so tako ali tako vedno prvi, najboljši in najbolj uspešni – ker so edini. Ti takih izkušenj doma s sorojenci niso mogli pridobivati. Nobena, še tako dobra babica, oče, dedek ali mamica ne more nadomestiti izkušenj z vrstniki.
Včasih so se otroci socializirali na igrišču, zdaj so se ''preselili'' v svoje sobe na računalnike, pred televizijo. S prijatelji večinoma komunicirajo prek raznih spletnih klepatalnic, v določenih on-line igrah. Kakšen vpliv ima to nanje dolgoročno? Ali lahko temu rečemo, da gre za sodoben način socializacije?
Ljudje smo ustvarjeni za povezovanje z drugimi ljudmi, ne za priklop na tehnologijo, ki nadomešča in simulira povezavo. Povezave znotraj klepetalnic, ki niso nadzirane ali spremljanje od odgovornih odraslih, pomenijo neke vrste subkulturo, pri čemer je treba izraz kultura jemati v navednicah. Torej neke vrste gang, banda, po slovensko, brez navednic. Ni nujno, da člani že izstopajo po slabih dejanjih. Dovolj je, da so vrednote napačne. Neprimerno obnašanje še pride in starši se bodo čudili, od kod.
Na sekundarno socializacijo pa vplivajo tudi usvajanje pravil, vrednot, odnosov, veščin v institucijah, kot sta šola in vrtec. Kako vzgojiteljica prispeva k socializaciji posameznega otroka? Ali otrokovo vključevanje v vrtčevsko skupino poteka prek pogovora in igre? Česa se pri tem otrok nauči?
Vzgojiteljica je zgled. Kakor ravna, tako tudi govori. Le malo naukov se prenese na otroka skozi govorjenje, na primer pridiganje, pritoževanje, siljenje, razlaganje, pogovor. Nauki se na otroke selijo s pomočjo zgodb. Vzgojiteljica ima poleg zgleda dve orodji: zgodbo in igro. Igra je osnovni učni postopek za otroke. Imamo kupe strokovnjakov, ki to pozabljajo, enako za zgodbe. Zato skušajo staršem prikazati, da je čim prej bolje in tudi silijo v vrtčevski sistem, da bi vpeljali »lekcije«, kot jih poznamo iz šole. Tisti, ki se spominjamo uvedbe devetletke, se spominjamo tudi največje laži strokovnjakov, ki je le prepričala javnost: v prvem razredu bo veliko igre, tako rekoč ves čas se bodo igrali. Poglejte danes!!! Lažnivci? Še so na položajih. Z različnimi priznanji za škodo, ki so jo naredili! Toliko o »kulturi« odraslih.
V šolah otroci osvajajo nova znanja, obenem pa jim pedagogi podajajo tudi vrednote in norme, ki so potrebne za funkcioniranje v družbi. Kako je to prepleteno pri vsakdanjem obiskovanju šole? Kako se odraža to pri otroku, če je ne obiskuje?
Vsebine so prihajale na dom, nedvomno enaka sporočila oziroma sporočila v isto smer. Le učinek je manjši, ker ni povezave osebe z osebo, ampak se ena oseba poveže s tehniko in druga tudi, potem si delata utvaro, da imata stik … To je približno tako, kot če svojim partnerjem pokažete turistično ponudbo v brošuri, si pogledate dokumentarec o neki deželi in potem to imenujete DOPUST.
Če hočeš nek dogodek imenovati dopust na Novi Zelandiji, ali pač samo ob Kolpi, MORAŠ BITI TAM! Vse ostalo je instant, nadomestek. Če hočete POUK, morate biti z učiteljem. Sicer se postopek imenuje (m)učenje. Znanje iz učenja je bolj ko ne instant znanje. Za katero bodo dobili instant ocene.
Katere socialne veščine dobro vplivajo na razvoj otrok in zakaj so pomembne v vsakdanjem življenju? Kako se odraža dobra socializacija v formalnih situacijah kasneje v odrasli dobi?
Med socialnimi veščinami, ki jih ni v kurikulumu šole, ker so pač vzgojna kategorija in izvrženi iz programa osnovne šole (spet povezava s t. i. strokovnjaki v slovenski pedagoški stroki in politiki), lahko mirno naštejemo te, ki sledijo. So izrezi iz moje knjige VARUH DOLŽNOSTI STARŠEV, ki je izšla pred tednom dni. Prilagam samo prvi odstavek vsakega poglavja:
Empatija
Brez nje ne morete oblikovati pomembnih odnosov z drugimi osebami, saj ne zaznate, kaj se z njimi dogaja in kako nanje vplivajo vaš odnos, sporočila in obnašanje. Pomaga, da od druge osebe prejmete bistveno več, kot so le neka zgodba ali podatki. Prav z empatičnostjo dobite poln prikaz dogajanja, ne le pretoka informacij.
Hvaležnost
Kadar ste za kako reč, gesto ali prijazne besede hvaležni, se v hipu počutite bolje kot pred tem. Tudi zato, ker sam občutek hvaležnosti krepi odnos do osebe, ki vam je nekaj namenila. Primerjajte to z občutkom, ki ga dobite, kadar je kdo nehvaležen do vas. Recimo vaš otrok ali najstnik. Zaboli, kajne? Trudite se, dajete vse in še več od sebe, pa tega naraščaj nikoli ne omeni, niti ne namigne z gibom ali pogledom. Ni prijetno. Ni treba, da tekmujete s sorodniki ali znanci, a ko povedo zgodbo, v kateri prepoznate hvaležnost, ki so jo doživeli od svojih otrok, se vam lahko prav milo stori. Le zakaj tega ne doživljate tudi vi?!
Odpuščanje
Vse osebe tega sveta imamo pomanjkljivosti. Zato bodo vedno znova nastajale manjše in večje napake, sami jih boste ustvarili. Že zato, ker ste aktivni. Kadar naredite kako napako in vam oseba, ki je zaradi tega doživela nekaj manj prijetnega, odpusti, se boste takoj počutili kanček bolje. To ne odpravi napake, popravi pa počutje, povezano z njo, in izboljša odnos do tistega, ki vam je oprostil, odpustil. Zmanjša pomen napake, ki tako ne postane nekaj, kar gromozansko vpliva na življenje vseh vpletenih. Kadar se vam zgodi, da lahko nekomu odpustite ali ta drugi lahko odpusti vam, je to nov začetek. Če nekomu odpustite napačno ravnanje, to še ne pomeni, da se s takim obnašanjem strinjate. Odpuščanje preteklosti ne spremeni, vendar spremeni prihodnost!
Ponižnost
Zagotovo ni v modi, saj jo mnogi odrasli mešate s hlapčevstvom, s podrejanjem vsakršni avtoriteti. Mladim se zdi izraz nekaj iz preteklosti na relaciji graščak-hlapec. Ponižnost ni hlapčevstvo! Ponižnost je tak odnos do sebe, v katerem se ne postavljate ves čas v ospredje, nekakšen 'antiselfi', pri katerem ni treba nenehno dokazovati, kako poln je kdo lastnega d…. Ko ste ponižni, promovirate druge, namesto da bi promovirali sebe. Ne silite se v ospredje in ne iščete ves čas le tistih poti, na katerih bi potešili svoja prva hotenja in potrebe.
Vaš ponos vas bo silil, da boste dokazovali svoj prav, torej kdo ima prav. Ponižnost vam bo omogočila, da se ukvarjate s tem, kaj je prav. Zdaj pa pomislite, kaj oboje pomeni za vašega otroka, če se oče in mama ravno razhajata. Večinoma boste dokazovali, kdo ima prav, ne pa se dogovarjali, kaj je prav. In ker vas žene ponos, ne ponižnost, boste hoteli otroka zase, izključno zase, čeprav vam zdrava pamet jasno govori, da s tem ni vse v redu. Ponižni starši dosegajo razumne dogovore. ki so resnično v otrokovem interesu.
Delovne navade
Delovne navade močno vplivajo na to, kako bo komu v življenju šlo. Razvite delovne navade pomenijo, da se vam ni treba nenehno ukvarjati recimo s tem, da bi otrok opravil domače naloge in učenje. Ali da srednješolec predčasno dokonča neki projekt, ker ve, da se zna zatakniti kakšna nepomembna malenkost zadnjo sekundo in povzročiti katastrofo.
Delovna navada je tudi slušna pozornost otroka ali študenta, ki je pozoren na predavanjih. Zato mu doma za šolo ni treba toliko delati. Rečemo, da tak otrok 'veliko odnese že v šoli'. Bodite pozorni! Ne trudi se, da bi bil zbran pri predavanjih ali pouku, ker je navajen slediti. Zanj pouk ni naporen, za razliko od tistega, ki te navade ni razvil in se mora zbrati, koncentrirati, osredotočiti. To je naporno, zmore le približno 20 minut vsako šolsko uro. Po dveh urah ni več motiviran. Po štirih urah pouka je sesut in se odloči za špricanje, kavarno ali randi, celo potep po trgovinah s prazno denarnico je prijetnejši od pouka, ki je tako neznansko naporen.
Ko pride popoldanski čas za šolsko delo, se vsak dan odloča, kako bi pričel čim pozneje in kako bi prišel skozi z minimalnim delom, pravzaprav ne glede na rezultat, ki si ga želi in ga morda celo pričakuje. Išče motivacijo in jo najde v kaki igrici ali sanjari o neki drugi, boljši šoli. Njegov ali njen vrstnik, ki je razvil navado domačega dela za šolo, ne razmišlja o tem, ali bi, ampak se odloča, kako bo stvari opravil. Spremlja svojo učinkovitost, da bo lažje vplival na rezultat, uravnotežen z vloženim delom in svojimi pričakovanji.
(odlomki iz knjige MJ, 2020, VARUH DOLŽNOSTI STARŠEV: uporabite zdravo pamet, ne potrebujete dovoljenja znanosti, cmrlj.biz)
Kako socializacija vpliva na odraslo življenje?
Kako socializacija vpliva na odraslo življenje? Ljudje imajo manj težav in več veselja SAMI S SABO in Z DRUGIMI. Tako jim več volje, energije in časa ostaja, da vplivajo na tiste okoliščine, ki jih lahko ugodno spreminjajo zase, za svojo družino, širšo družbo in varovanje narave. Po zdravi pameti.
Avtor: Marko Juhant, N.K.
Photo by Anna Shvets from Pexels
