Tokrat v ospredje postavljamo 24-letno Laro Zupanc, ki v kreativnem otroškem mestu Minicity Ljubljana opravlja delo receptorke. Nasmejana, vesela in temperamentna študentka 4. letnika Socialne pedagogike Univerze v Ljubljani zelo rada prisluhne ljudem, jim svetuje in, če je le možno, tudi pomaga. Prosti čas večinoma preživi ob športnih aktivnostih ali s svojima kužkoma.
Kako si izvedela, da Minicity potrebuje novo sodelavko? Kdaj si se pridružila Minicityjevi ekipi?
Hmm ... Za Minicity sem izvedela čisto po naključju, prek prijateljice. Po tehtnem premisleku sem se prijavila in izkazala sem se kot primerna kandidatka. Z ekipo pa sem že eno leto in pol.
V kreativnem otroškem mestu Minicity opravljaš delo receptorke. Kaj te motivira, da z veseljem prideš v službo?
Absolutno me motivirajo sodelavke in sodelavci, ki naredijo še tako turoben dan barvit in vesel.
Kaj je najbolj vznemirljivega pri tvojem delu?
Pri mojem delu je vznemirljivo to, da nikoli ne vem, kako bo potekal dan, kdo vse nas bo obiskal in kakšni bodo morebitni dnevni izzivi.
Kakšno energijo mora oddajati receptor obiskovalcem?
Receptor je pomemben člen pri ustvarjanju dobrega prvega vtisa obiskovalcu. Prepoznati mora potrebe obiskovalca in se tem tudi prilagoditi. Seveda pa mora delovati vedno dostopen, prijazen in samozavesten.
Kako bi se glasil tvoj opis malega mesta obiskovalcu, ki ga še ni raziskal?
Minicity je prostor, kjer otroci za en dan postanejo odrasli, se prek igre preizkušajo v poklicih in pridobivajo praktične izkušnje. Izkušnje, ki jih bodo spremljale tudi po odhodu iz igralnice. Na drugi strani pa lahko odrasli brezskrbno prebudijo otroka v sebi, se prepustijo igri in za nekaj časa pozabijo na svoje skrbi.
Kaj pa pravzaprav počne receptor kreativnega otroškega mesta? Je pri tem bistveno, da tudi izredno dobro pozna mesto in vse, kar le-to ponuja?
Receptor je tisti, ki prvi sprejme stranko, ji predstavi mesto in storitve. Seveda mora receptor poznati vse kotičke mesta, da lahko stranko, če je treba, pravilno usmeri in ji s tem zagotovi nepozabno izkušnjo. Poleg omenjenega skrbi receptor tudi za izgled recepcije, da je ta vedno vabljiva in čista.
Ali vedno vse poteka tako, kot si zamisliš? Ali imaš kdaj daljšo pot do zastavljenega cilja in na njej tudi kakšne ovire?
Ravno nasprotno. Skoraj vedno imam na poti do cilja ovire, ki pa sem se jih naučila premagati. Tudi če na začetku ni videti tako, se vsaka težava reši. Pomembno je ostati miren in se je lotiti korak za korakom.
Kaj so pomembne odlike, ki jih mora imeti receptor?
Imeti mora naslednje odlike: prilagodljivost, samozavest, urejenost in prijaznost.
Je ključno tudi znanje tujih jezikov?
Seveda. Pomembno je, da receptor obvlada slovenščino in angleščino. Sama sicer govorim tudi tekoče nemško, a priznam, da bi mi veliko bolj prav prišlo znanje italijanščine in ukrajinščine, saj so to tuji gosti, ki prevladujejo.
Receptor pa mora obvladati tudi delo z računalnikom. Si kos vsem programskim izzivom, tabelam z obračunavanjem, izstavljanjem računov itd.?
Delo z računalnikom mi ni nikoli bilo tuje. Po svoje celo uživam v iskanju in reševanju morebitnih težav, ki se tu in tam pojavijo pri opremi. Večina sodelavcev in sodelavk pa tako ve, da kadar jaz delam, je že skoraj čuden dan, če ne bi vsaj enkrat naš program malce ponagajal.
Če bi te vprašali, kaj ti je bilo danes pri tvojem delu najbolj všeč, bi dobili zanimiv odgovor, kaj ne?
Vsak dan je nekaj drugega. Včasih mi še tako majhne stvari naredijo dan nepozaben.
No, kaj pa je tisto, brez česa tvoje delo ne bilo tako super? Brez česa bi bil tvoj delovnik dolgočasen? Morda pa je bolje, da vprašamo: brez koga?
Kot sem že omenila, mi dan vedno polepša kdo iz skupine animatorjev. Vredne omembe pa so seveda še vse prigode, ki se zgodijo na dnevni ravni in vsakomur narišejo nasmeh na obraz.
Receptor v malem mestu opravlja delo tudi ob popoldnevih, sobotah in nedeljah. Ti takšno delo bolj ustreza, ker ga lažje usklajuješ z obveznostmi na fakulteti in drugim delom?
Seveda. Študijskih obveznosti imam trenutno kar precej. Prilagodljiv delovnik mi je zato praktično nujen za zagotovitev vsaj delne finančne svobode, sploh v teh časih.
In ko zaključiš z delom, odideš ... Kam? Kaj počne Lara, ko ni obkrožena z družinami v malem mestu?
Lara, ko ni obkrožena z družinami, pobegne v podzemlje. Ne, res. Zelo rada, če je le možno, popoldneve preživim v kakšni jami, bodisi suhi ali potopljeni. Seveda gre za nevarne hobije, a mi omogočajo to, da pridem v stik s seboj in se ''resetiram'', ko je to potrebno.
Kaj so tvoje sanje glede poklica v prihodnje? Ti bo znanje, ki si ga pridobila kot receptorka v Minicityju, pri tem prišlo prav?
Študij mi na srečo omogoča široko polje zaposlitev, vendar enostavno s prstom ne morem pokazati, kaj si želim početi. Nekako se še iščem, vem pa, da mi veliko pomeni delo z ljudmi, želim jim biti v pomoč. Naj bo to javni ali zasebni sektor. Sem pa vedno menila, da vsako delo prinaša nove izkušnje - če ne drugega se naučimo nekaj o sebi: kdo smo, kaj si želimo in tudi česar si ne želimo. Delo v Minicityu mi je prineslo nekaj novih izkušenj, dalo pa mi je tudi prostor, da izpilim že pridobljene.
