Z možem sva se pred leti odločila za 'mojstrsko' preureditev najemniškega stanovanja. Naš dom je bil majhen, eno in pol sobno stanovanje, kar je pomenilo, da ima sin v spalnici kotiček za igranje in posteljo. Kar je bilo povsem v redu, preden se ni pojavila potreba tudi po pisalni mizi (seveda veliko prej, preden je bil čas za šolo), kjer bi lahko risal, barval, rezal, listal slikanice ... Nekako zanjo ni bilo prostora in ker sem jaz vedno polna visokoletečih idej (kar mogoče mojemu dragemu ni vedno všeč), sem se domislila, da se midva preseliva v dnevno sobo in spalnico preuredimo v otroško sobo.
Mož je dal moji ideji zelo luč in smo se vsi skupaj lotili preurejanja. Zakonsko posteljo smo razstavili, tudi malček je pomagal po svojih močeh, želel je namreč biti prisoten pri vsem. Njegovo posteljo smo prestavili na drugo stran sobe ter dokupili eno večjo omaro za oblačila. Še preden pa smo vse postavili na svoje mesto, smo imeli dan pleskanja. Sin se je izkazal za spretnega malega pleskarja (mogoče nekega dne tudi to bo njegov poklic). Bil je izjemno natančen, nikakor ni želel, da bi se videlo, da se je na določenem mestu nabralo preveč barve, da je kakšna kapljica padla na tla. Bravo, bravo, jaz pri tem nisem tako natančna. Bela stena je bela in to je to, v podrobnosti se ne spuščam. Poiskali smo tudi nadvse privlačne plakate, ki si jih je lahko obesil na stene. Nalepke z medvedki, katere sem si zamislila ob njegovem prihodu v družino, so po nekaj letih končale v košu za smeti.
Ker se je bližal sinov rojstni dan, smo vse sorodnike obvestili, da urejamo otroško sobo, tako da so se potrudili, da je dobil čudovita, obenem pa funkcionalna darila, ki so polepšala njegov prostor. Dedek in babica sta ga razveselila s pravo pisalno mizo, ne plastično za malčke, stric mu je podaril pisarniški stol, ki si ga lahko spustil tako nizko, da je sin še dosegel z nogami tla. Ostali pa so ga založili z ustvarjalnim materialom in knjigami. Midva sva fantiča, ki je že dolgo sanjal o svoji avtocesti, obdarovala s preprogo, katero so krasile tisoč in ena cesta, garaža, bencinska črpalka, policijska postaja, hiše, ulice ... V kot sobe smo po škatlah, ki jih je imel vedno na dosegu rok, zložili igračke in parkirali njegov poganjalec v obliki traktorja. Posebno slavnostno mesto sta si v sobi prislužila tudi njegova knjižna omara in vreča za sedenje (in po novem tudi dremanje).
Marsikdo naju je v tistem obdobju označil za norega, ker sva se odrekla spalnici in jo prepustila malčku, toda midva sva bila prepričana, da ravnava prav. V spalnici sva preživela le toliko ur, kolikor sva ponoči spala in nič več. Prostor je bil povsem neizkoriščen. Če bi imela še kakšno dodatno sobo, se verjetno ne bi pogovarjali o tem, da sva se preselila v dnevno sobo na zložljivo sedežno, na kateri se tudi zelo odlično počiva. Sin pa je v svojem kraljevstvu užival, razvijal svoje ročne in mislene sposobnosti. Imel je dovolj prostora, za karkoli si je zamisli. Imel je svoj mir, ko se je želel umakniti pred tečno mamo, ki ga je že tisočkrat opozorila, naj iz dnevne sobe s tal pospravi igrače.
Ko je začel obiskovati prvi razred, je sledila nova preureditev otroške sobe. Poleg pisalne mize sva si z možem umislila nekaj polic, kamor lahko odlaga zvezke, učbenike in delovne zvezke. Na mizo smo postavili lončke in manjše posodice, kjer ima na voljo dodatna pisala, ravnila, radirke, lepilo ipd. Nisva pozabila tudi na manjšo namizno svetilko, ki je zelo priročna v zimskih dneh, ko se popoldne zelo hitro stemni in najin šolar še vedno piše domačo nalogo ali uči. 
Avtor: N.K.
Photo by Kha Ruxury from Pexels
