''Koliko sladkarij dnevno poje tvoj sin?'' me je danes po telefonu vprašala prijateljica. Točnega odgovora ji nisem znala podati, saj jih ne štejem. V mnogih živilih, pripravljenih jedeh in pijačah je tudi skriti sladkor ... Naj vse to prištejem?
Koliko sladkarij si privošči moj sin? Včasih več, včasih manj. Ne gledam mu pod prste, izjemno pomembno pa mi je, da sem mu dober vzgled in da ga vsak dan učim, kaj pomeni zdravo prehranjevanje. Ne prepovedujem mu čokolade, če je nekaj ušpičil. Ko pospravi svojo sobo ali mi pomaga zložiti perilo, ga ne nagradim z bombonom. Sladkanje pri nas ni tabu tema. Ne skrivam se pred otrokom, ko si zaželim piškot.
Spomnim se, da je v mojem otroštvu bila na kuhinjski mizi vedno skleda bombonov, čokoladic in lizik. Z bratom sva si jih postregla po želji, a nisva naenkrat planila po vseh. Zmerno. In tako so tudi pri nas sladke pregrehe na vidnem mestu. Sicer na polici v omari, ampak sinu dostopne. Menim, da ni dobro pretiravati, a kdaj pa kdaj, ko se pojavi neizmerna želja, so doma. Tudi v omejenih količinah.
Zakaj ni sladkosned? Zakaj ne hrepeni po vrečki najokusnejših bombonov? Mogoče zato, ker je nekoč na praznovanju rojstnega dneva videl, kako je bilo njegovi prijateljici slabo. Bolel jo je trebuh, ker je pojedla preveč čokoladnega peciva. Zato so super zabavo morali njeni starši prekiniti in sin je bil žalosten. Pogosto se spomni na ta pripetljaj in pravi, da nikoli ne bo pojedel toliko sladkega.
Rad ima tudi suho sadje, oreščke, zelenjavni čips in riževe vaflje, ki so tudi okusen prigrizek ob gledanju animiranega filma. Gaziranih pijač ne mara (četudi jih vsi njegovi prijatelji obožujejo), tudi ni ljubitelj sokov. Najbolj zadovoljen je, če ima na voljo kozarec vode. No, po jabolku tudi še ni posegel in rekel, da je to njami sladica. Tega še nisem doživela in verjetno tudi ne bom. Bo pa po kosilu še zmožen pojesti domač jabolčni zavitek. Pri nas dneva ne začnemo s čokoladnim rogljičkom, ampak zdravim zajtrkom (ovsenih kosmičev nikoli ne sme zmanjkati). Prav tako velja tudi zvečer.
Pa ne samo da velik pomen pripisujem zdravi prehrani, spodbujam ga tudi, da se dovolj giblje. Ves čas je v pogonu. Trenira nogomet, s prijatelji igra košarko, med dvema ognjema, odbojko in še kakšno drugo igro z žogo, a ji jaz žal ne vem imena. Rad kolesari, se vozi s skirojem, tudi pozimi. Veliko se sprehajamo in raziskujemo bližnje parke, gozdove in hribe.
Hvaležna sem tudi njegovi zobozdravnici, ki si vedno vzame čas zanj. O uživanju sladkarij in škodi, ki jo povzročajo zobem, se vedno znova pogovori z njim. Zato si jih skrbno in redno umiva zjutraj in zvečer brez upiranja. Luknjice (trkam, trkam, da tako ostane) še ni imel, zaenkrat so zobje zdravi in bleščeči.
Težave nastopijo le ob koncu leta, ko ga obiščejo vsi trije dobri možje, ki mu med drugim prinesejo tisoč in eno sladkarijo. Ampak nekako sem jim že dolgo nazaj namignila, da je priporočljivo, da so v zdravi različici. Tudi takšne so zelo okusne! Resnično, še jaz sem navdušena nad njimi.
Skratka, sladkarije pri nas niso prepovedane, tudi sama se jim ne upiram, a vedno v zmernih količinah. Ključno je, da sinu dam dobro popotnico za življenje in mu predstavim zdrav življenski slog, ki ga bo ponotranjil.
Avtor: N. K.
