Nevrofiziolog dr. Ranko Rajović je avtor sistema učenja NTC. Predlaga metode učenja, s katerimi so otroci spodbujeni k divergentnemu razmišljanju, kako se lahko namesto na pamet učijo asociativno. Ali je prav, da starši takoj skočijo, ko jim otrok reče, da mu je dolgčas? Kaj morajo dopustiti otroku, če želijo pripomoči k njegovemu razvoju možganov? Odgovora nam je v intervju pomagal poiskati priljubljen predavatelj na Pedagoški fakulteti v Kopru, kateri tudi izvaja seminarje v več kot 20 državah.
Menite, da se v vsakem otroku skriva potencial? Bi morali vzgojitelji in učitelji razvijati njihov mentalni razvoj? Zakaj je to tako pomembno?
Najtežje pri otroku je, da se nauči svojega jezika. Zdrav otrok do tretjega leta osvoji znanje svojega jezika. In če se nauči jezika, potem se lahko v življenju nauči marsičesa. Pri tem pa moramo imeti dobre metode, če želimo, da se otrok nauči. Vse pa moramo delati skozi igro, ker potem dobimo maksimalne rezultate.
Ste avtor programa NTC. Kaj pomeni kratica, zakaj ste izbrali prav to ime?
Sem ustanovitelje Mense v nekaj državah. Sprva sem mislil, da so v to vključeni le nadarjeni otroci, visoko inteligentni, kasneje sem spoznal, da ni tako. 15 odstotkov je nadarjenih, ostali niso. Spraševal sem se, zakaj so otroci visoko inteligentni, vendar niso razvili nadarjenosti. Se pravi, nekje smo naredili napako. Zato sem znotraj Mense naredil center, ki sem ga poimenoval Nikola Tesla center. Tako so se začele prve raziskave, kampi. Odločil sem se, da zapustim Menso in se posvetim NTC, ker sem spoznal - če delamo dobro z otrokom, aktiviramo njegove potenciale.
Kako ste prišli na idejo za ta program in kdaj?
Sprva sem delal z nadarjenimi. V Kopru je bila učiteljica Marija Mahne, ki je imela skupino otrok, Zoisovih štipendistov iz vse Slovenije, in najprej sem delal z njimi. Kasneje smo spoznali, da je program dober za vsakega učenca, ne samo za nadarjene, pravzaprav lahko aktiviramo potenciale pri vseh učencih. Tako sem določil, da to ni program samo za Menso, ampak za vse učence. Trajalo je štiri leta, preden smo popolnoma definirali program NTC kot stimulacijo celovitega otrokovega razvoja. Uvideli smo, da gre vse to skozi gibanje, zato smo naredili tudi motorični del programa - gibanje ob miselnih procesih. Tako je program nastajal sedem, osem let. Finalni program, kakršnega imamo danes, je bil oblikovan leta 2016 in od takrat ga predavam tudi na Pedagoški fakulteti v Kopru.
V katerih državah vse izvajajo takšen program? Kaj pa v Sloveniji?
Za takšen program imamo pozive iz celotne Evrope. Vključene so države, kot so: Slovenija, Češka, Bosna in Hercegovina, Srbija, Makedonija, Črna gora, v procesu dogovorov smo tudi z Avstrijo in Nemčijo. Prek evropskih projektov ga izvajamo še v Angliji, na Finskem, v Švedski, Španiji, na Portugalskem, prek fakultete, na kateri predavam, ga izvajamo tudi v Romuniji, Grčiji, Bolgariji, na Poljskem in Slovaškem. Prisotni smo v približno 20 državah. Na Pedagoški fakulteti v Kopru organiziramo seminarje za učitelje iz celotne Slovenije. Če pa se na določeni šoli odločijo, da se bo s tem programom spoznalo več učiteljev, potem nekdo izmed nas izvaja seminar na njihovi šoli.
Verjamete, da bi bili s pomočjo programa NTC, katerega bi izvajali starši in pedagogi, otroci inteligentnejši? Zakaj?
Ne, ne morem reči, da bi bili otroci inteligentnejši. Če razvijamo divergentno razmišljanje, potem moramo upoštevati slednje. Če imamo nekoga, ki je zelo inteligenten, le-ta ni nadarjen. Če ne zna divergentno razmišljati, ni nadarjen. Moramo aktivirati divergentno mišljenje. Spoznal sem, če imamo otroka, ki ni zelo inteligenten, ampak mu vrnemo divergentno mišljenje, bo dosegel boljše rezultate kot otrok, ki ima visok inteligenčni kvocient. Ne želim, da govorimo o nadarjenih otrocih, temveč o otrocih, pri katerih razvijamo proces razmišljanja.
To nam je uspelo v Srbiji pri učiteljici Slavici. Celoten razred, ne samo nadarjeni učenci, in še to ne le tista leta, ko jih je poučevala, ampak kasneje v petem, šestem, sedmem in osmem razredu, je imel na koncu šolskega leta povprečno oceno 4,85. Drugi razredi, kontrolni, pa so imeli povprečno oceno 4,10, 4,20 ali 3,90. Pravzaprav smo dobili rezultat, kot da so vsi nadarjeni, ampak niso. Ključno je, da ne govorimo več o nadarjenih, ampak da resnično aktiviramo dele možganov, kjer se odvijajo pomembni procesi razmišljanja, ker šele potem bomo dobili dobre rezultate. Kot predsednik Mense sem videl, da tudi druge države, kot so Amerika, Anglija in Japonska, iščejo program za nadarjene, ampak to je stvar preteklosti. Če iz nevroznanosti vemo, kateri deli v možganih so aktivni pri miselnih procesih, potem moramo najti metode, ki jih aktivirajo. Ne smemo delati samo z nadarjenimi, saj so mogoče v vsaki generaciji trije, kaj pa ostali? Moramo delati z vsemi otroki, maksimalno, da izrazijo svoje potenciale.
Kaj so ključni elementi programa NTC?
Pri ključnih elementih programa NTC imamo tri faze. Prva je gibanje in razvoj motoričnih sposobnosti. Otrok se mora vrteti, skakati, saj tako povezuje in povzroči nastanek novih nevro poti. V tem delu programa se osredotočimo na gibanje in miselne procese. Otroku damo nalogo, da samo skače. Recimo ristanc. To traja prve tri sekunde. Če pa otroku rečemo, da ob vsakem skoku pove nekaj, kar dobro zna (na primer evropske države). Ko reče Slovenija, Hrvaška, Avstrija, gibanje traja osem, devet sekund. Če naš otrok mora misliti, pride do blokade. Takrat se ne giba. A program želi, da vključimo miselne procese prav v gibanje. To je pravilni razvoj možganov. Ker gibanje in razmišljanje je bilo v preteklosti nam zelo pomembno. Ljudje, ki niso mogli razmišljati med gibanjem, so ''izginili''. Na primer: tečemo skozi gozd. Vidijo nas volkovi. Gredo za nami. In čez dve minuti nas bodo ujeli. Mi hitro tečemo do naše brunarice. Do nje imamo dve minuti, v tem času pa nas bodo dohiteli volkovi. Med tekom zagledamo potok in ga želimo preskočiti, z namenom, da skrijemo sledi. A možgani nam rečejo: ''Ne!'' in se vrnemo. Ampak možgani nas lahko spomnijo, da je treba iti korak po korak, ker drugače lahko pademo v potok. In gremo. Izgubimo šest sekund, ampak preden volkovi najdejo naše sladi, izgubijo 20 sekund. In tako si rešimo življenje. Če ljudje v preteklosti ne bi razmišljali, bi jih volkovi pojedli. To je naravna selekcija. Naši otroci izgubljajo pomembne nevrološke poti. Če ni gibanja in razmišljanja zraven, smo nekaj izgubili.
Drugi del programa so učni procesi. Kako se učiti? Kako si lahko lažje zapomnimo učno snov? Kako si lahko lažje zapomnimo definicijo? Za to imamo več kot 20 metod. Skozi igro in tudi za kemijo, biologijo in fiziko smo razvili metode.
Tretji del programa pa sloni na tem, da kar smo naučili, tudi povezujemo. To je funkcionalno znanje. Na primer: kako sta povezana želva in vitez? Otrok premisli in reče: oklep. Funkcionalno znanje je analiza paralelnih asociacij. Če se otrok uči na pamet, ne more v glavi vrteti paralelne asociacije. Se pravi, tretji del programa je povezovanje naučenega skozi asociacije in naše specifične metode dela.
Spodbuja učenje s pomočjo asociacij. Nam lahko razložite razliko med učenjem na pamet in učenjem s pomočjo asociacij? Kako to vpliva na možgane?
Vzamimo za primer atmosfero, ki ima več plasti. Sloji, ki so bližje Zemlji, so gostejši. Bolj so oddaljeni od nje, redkejši so. To sta definiciji, ki se ju naučimo na pamet. To je težko. Naslednji nivo so slike. Še višji nivo so asociacije. Na seminarjih, ki jih imam, spoznavam učitelje, ki otroke učijo na pamet. Lahko pa dajo sliko planeta Zemlje z vsemi sloji in otroke spodbudijo k asociacijam. Otrok, ki je moral poiskati za to asociacijo, je recimo narisal torto s svečkami, z več sloji, in napisal AT (atom). Za gostoto je asociativno narisal svetlo zelen kvadrat v temno zelenem (zelen žele, zgostitveni, bonbon v pudingu). Ja, lahko bi se definicije učil na pamet ali pa asociativno s slikami. Otrok, ki se tako uči, misli, da se igra. Če imamo v učilnici nadarjenega, ki se uči na takšen način, drugi sošolci vidijo njegov način učenja. Vidijo, da dela asociacije. Sprva koristijo njegove, potem pa začnejo ustvarjati svoje. To je cilj - učenje skozi asociacije.
Je program NTC dobro sprejet med vzgojitelji in učenci?
Program NTC je zelo dobro sprejet med vzgojitelji in učitelji. Pozivajo me na seminarje s celega sveta. Vendar je težava - starejši učitelji in vzgojitelji, ki imajo svoje metode, težko sprejmejo nove. Nelogične zgodbe, ki so pomemben del programa, njim niso blizu. Zato imamo po seminarju poseben program, s katerim osvajajo to. Za primer bom dal besede: vrtec, krava in čokolada. Učitelje sem prosil, da naredijo iz tega nelogično zgodbo. Povedali so: ''Pred vrtcem stoji čokolada Milka.'' Pri tem mislijo na vijolično kravo, ki je simbol čokolade Milka. To je njihov maksimum. Peletnik pa v glavi dela scenografijo, aktivira domišljijo, vrti besede vrtec, krava in čokolada. ''Ob prihodu v vrtec vidim, kako vzgojiteljica v vrtcu molze kravo. Ampak namesto mleka padajo majhne čokolade.'' To so otroški možgani. Kdaj bi se odrasla oseba tega domislila? Nikoli. Če bomo otroku rekli, da iz krave ne padajo čokoladice, da tega ne sme govoriti, da je to neumno, bomo zaprli asociativna področja. A zavedati se moramo, da je to prihodnost šole. V otrocih se nahajata tako kreativnost kot tudi divergentno razmišljanje. Zato je treba to vrniti v metode dela z otroki. Tukaj vidim težavo. Vsi učitelji so po seminarju navdušeni, ampak imajo težavo pri udejanjanju teh nelogičnih zgodb v praksi. Zato mi je pomembno, da vsaka šola, ki gre skozi seminar, odpre sekcijo, dodatno edukacijo za učitelje. Super je tudi otrokom, ker se jim tako pokaže, da jaz pišem program, oni pa skozi igro to vrnejo v učilnico. Pri tem pa ne pomagajo samo svojim vrstnikom, ampak tudi učiteljem.
Ali sploh lahko gre z roko v roko z učnim načrtom in vrtčevskim kurikulumom?
Seveda lahko, ker je NTC samo metoda poučevanja. To so samo druge metode, s katerimi učenje na pamet pustimo le, če je nujno potrebno. Vendar smo že tako razvili program za vse šolske predmete, da učenje na pamet res ni potrebno. Ja, seveda se bo moral učenec nekaj naučiti na pamet, ampak če mu date metode in orodje, potem se bo tudi to lažje naučil na pamet.
Vsi starši si želijo, da bi njihov otrok znal čim več, ampak pri tem naredijo preveč napak. Katere?
Prvo napako naredijo, ko je otrok še majhen, ker mu ne dovolijo, da se vrti, skače, da se plazi, da uživa trdo hrano ... Voziček uporabljajo do drugega, tretjega leta. Zakaj? Otrok mora hoditi, teči, skakati, ne sme samo sedeti v vozičku. Slednjega bi priporočil le do prvega leta, kasneje le, ko je nujno. Nekoč me je mama vprašala: ''Kako mislite, da ga uporablja samo do prvega leta? Mi smo ga plačali 500 evrov!'' Želi ga izkoristiti do konca. Sprašujem se, ali ga želi uporabljati, dokler otrok ne gre v šolo?! Če želite izkoristiti voziček, ga lahko podarite drugi mami ali pa ga lahko uporabite za drugega, tretjega otroka. Nikakor ne sme otrok sedeti v vozičku do tretjega, četrtega leta. V tem obdobju otrokovega razvoja moramo gledati na napake. To je želja, da zaščitimo otroka.
Ampak otroku ne damo niti, da misli. Če otroku ne dovolimo, da mu je dolgčas, če se na njegov dolgčas odzovemo s prižigom televizije z 20 programi, mu ne dovolimo, da razmišlja. Naj mu bo dolgčas, naj razmišlja, naj se igra. Starši so resnično preveč zaščitniški, kar pa ni dobro za njegovo samozavest, samopodobo in tudi same starše. Ko bo otrok prišel v puberteto, bo naučen, da dobi vse takoj. In če nečesa ne bo dobil takoj, bo stopnja frustracije zelo visoka. Prag tolerancije bo ničeln.
V zadnjih 20 letih se je nekaj spremenilo in to je težava v celotni Evropi. Starši bi morali biti bolj naravni, da pustijo, da se otroci borijo. Če mu je dolgčas, naj se s tem sooči sam. Če se želi igrati s prijatelji, naj se potrudi za to. Včasih se je na ulici ali v parku igralo deset prijateljev. In če nekdo ni bil korekten, je starejši otrok takoj povedal, da to ni v redu. Danes, ko pride do prepira med dvema otrokoma, takoj posredujejo starši. Otrokom moramo pustiti, da se sami igrajo. Starši se morajo zavedati, da se otrok razvija, ko ima kakšne majhne težave in jih rešuje sam, ne pa da delamo vse namesto njega. Če počnemo to, pravzaprav počnemo proti njemu, kar bo vidno šele čez nekaj let.
Katere aktivnosti priporočate za mentalni razvoj? Katere igre spodbujajo delovanje in razvoj njihovih možganov?
Imamo stare dobre teorije. Recimo Piagetova teorija je takšna, mogoče bi jo morali le malce koregirati. Igra aktivira razvoj miselnih procesov. V Evropi pa imamo pravilo, da otrok mora do šestega leta vse videti - na mizi, papirju, nimamo konkretnih operacij, miselnih procesov. Zato se borim, da damo otrokom v vrtcu miselne procese, ne na mizo in papir, ampak v glavi, zato da aktiviramo potenciale takrat, ko se možgani najbolj razvijajo. Na primer: če se otrok uči zastave, ga tega jaz ne učim na pamet, ampak skozi igro, s pomočjo simbolov. Če se mora naučiti o Franciji, lahko asociramo s petelinom, Eifflovim stolpom, sirom, o Italiji asociramo s špageti, pico, kolosejem, škornjem ... In ko ga vprašamo, kakšna je povezava med škornjem in pico, bo otrok poznal odgovor - Italija. Starejši je otrok, sam nam bo zastavljal vprašanja: ''Mami, kakšna je povezava med kocko in golažem?'' In mama bo odgovorila: ''Madžarska, to je Rubikova kocka.'' Ko mi otroku zastavljamo vprašanja, gre za konvergentno razmišljanje. Če otrok sam sestavi vprašanje, gre za divergentno razmišljanje. Ko mi naučimo otroka, da misli, da postavlja takšna vprašanja, smo dobro naredili. Zato so pomembni simboli, ker skozi njih vstopi v asociacije, ne pa učenje na pamet.
Na primer: imamo pobarvanko o Italiji. Ni prav, da jo otrok pobarva v enem dnevu. Prav je, da se ves teden učimo o Italiji. Mama in oče si lahko nadeneta italijanski imeni, začnemo se lahko zjutraj pozdravljati po italijansko. Za kosilo si lahko privoščimo špagete. Otroka naučimo po italijansko reči na svidenje in hvala. Naslednji dan smo lahko Italijani in se igramo, da živimo v Benetkah, kjer so gondole. Skozi igro se lahko otrok veliko nauči o Italiji. S pomočjo petih, šestih asociacij. Naslednji teden se lahko tako učimo o Franciji. Dejansko je malo takšnih iger s simboli, zato se lahko starši igrajo po svoje, kot sem navedel.
Avtor: N. K.
Fotografija: Pexels
