Irena Kisel je učiteljica razrednega pouka. Poučuje že 35 let. Našli jo bomo na Osnovni šoli Kašelj v Ljubljani, in sicer v 5. razredu. Izpopolnjujejo jo prijazni in iskreni medsebojni odnosi, je komunikativna, radovedna in vedra. V prostem času rada kolesari po okoliških hribih, hodi na izlete, spoznava druge dežele in ljudi ter pridno vadi pilates, že drugo leto pa se je poleti učila osnov tenisa. Ob svetovnem dnevu učiteljev, ki ga obeležujemo 5. oktobra, smo se z njo pogovarjali o tem, kako motivira učence, kako jim prisluhne, rešuje težave, kakšno komunikacijo vzpostavi z njihovi starši in še marsikaj zanimivega.
Zakaj ste se pravzaprav odločili za ta poklic? Ste že v otroštvu sanjali, da boste nekoč poučevali?
Že v otroštvu sem se odločila, da bom učiteljica. Moji "učenci" so bili takrat moja mlajša sestra Tatjana, soseda, prijateljica Mateja in njen brat Stane. Hvaležna sem jim za te prve izkušnje. :-)
Za mlade, ki želijo postati učitelji, razkrijmo, kako ste prišli do željene izobrazbe. Katero srednjo šolo in fakulteto ste obiskovali in ali ste se še dodatno izobraževali?
Po osnovni šoli sem se vpisala na srednjo pedagoško šolo, to je danes gimnazija Ledina. Po končani srednji šoli sem nadaljevala na pedagoški akademiji, ki je bila takrat višja dvoletna šola. Pedagoško prakso sem v drugem letniku opravljala na OŠ Polje in prav tam sem tudi začela svojo poklicno pot, ko me je v začetku septembra 1987 takratna pomočnica ravnatelja poklicala, da potrebujejo novo učiteljico. Že takrat sem vedela, da se bom vpisala tudi na univerzitetni študij, ko bo ta na voljo. Ob delu sem nato ob podpori družine študij tudi končala. Ves čas sem se dodatno izobraževala. Z več projekti sem sodelovala s pedagoškim inštitutom in pedagoško fakulteto. Ko sem bila vodja podružnične šole, sem končala tudi šolo za ravnatelje. V zadnjem času se največ izobražujem v okviru CŠOD na temo Didaktike poučevanja v naravi.
Je bilo med študijem veliko praktičnega dela? Kateri študijski predmet se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Menim, da je bilo med mojim študijem več praktičnega dela, kot ga imajo študenti in študentke sedaj. Vsako leto se z veseljem odzovem prošnji pedagoške fakultete, da lahko študentke in študenti opravljajo pedagoško prakso pri meni. Najraje sem imela didaktike naravoslovnih predmetov, kemijo, biologijo in fiziko. Največ časa pa sem morala posvetiti glasbenim predmetom, saj nisem imela predznanja s tega področja.
Kaj vam pomeni biti učiteljica? Kaj so tisti trenutki, ki vas osrečujejo v učilnici?
Učiteljica ni poklic, ki se konča ob koncu pouka. Tudi po končani službi razmišljam, kako bi lahko pomagala učencem, da bi snov razumeli, kako bi se bolje počutili v šoli, kako naj jih motiviram, da bi z veseljem brali, odkrivali nova znanja in veščine. Resnično me osrečujejo trenutki, ko učenka ali učenec reče: ''Aha, zdaj pa razumem! Že vem! Saj ni tako težko! A je že konec ure?!''
Kaj so po vašem mnenju tiste odlike oz. lastnosti, ki jih mora imeti učitelj?
Rad moraš imeti otroke, moraš jih razumeti, imeti srce na pravem mestu, biti potrpežljiv, iznajdljiv, pokazati navdušenje za različne predmete, povedati pa tudi, če kaj ni v redu in znati postaviti meje.
Novo šolsko leto je tu. Ste se razveselili svojih učencev in tudi oni vas?
Ja, seveda. Razveselila sem se jih. In kako so zrasli čez počitnice! Upam, da so se tudi oni z veseljem vrnili v šolo in so zadovoljni, da bomo še eno leto skupaj.
Kako bi vas opisali vaši učenci? Da ste zelo prijazna ali stroga učiteljica?
Mislim, da bi jih večina odgovorila, da sem prijazna. Jih bom vprašala. :-) Če bodo odgovori drugačni, se slišimo, prav?
Kako motivirate svoje učence za reševanje nalog, osvajanje novih znanj in iskanje odgovorov na številna vprašanja, ki se jim porajajo?
Poskušam vzbuditi radovednost, spodbujam k delu, povem, da bo morda treba veliko vaje, vendar bodo na koncu znali, naj se spomnijo, koliko so se že naučili. Pohvalim jih, ko jim gre dobro.
Na kakšen način poučevanja prisegate? Nam lahko zaupate recimo, kako je potekala vaša današnja šolska ura?
Rada uporabljam igre vlog, slike, fotografije, kratke predstavitve, posnetke ... Menim, da je pomembno, da je ura strukturirana, da ima uvod, nekaj novega, vaje, ki so lahko samostojno delo, delo v parih ali skupini in na koncu sledi pregled dela, kaj so se naučili, kje smo ostali, kaj nas še čaka.
Otroci so zelo radovedni. Zanima nas, ali morate vedno biti pripravljeni na celotno učno snov, ki jo obravnavate v razredu? Ali se lahko pripeti, da kot učiteljica nečesa pa le ne veste? Kako potem reagirate?
Nimam težav z mojim neznanjem. Velikokrat se zgodi, da česa ne vem. Vprašanja so izvirna, zanimiva, brez meja. :-) Včasih ve kdo od učencev, Google ali pa si vprašanje zapomnim in raziščem kasneje. Dobro se je podučiti o čem novem. Če obljubim, da se bom pozanimala, moram to res narediti, saj se še ni zgodilo, da bi učenci na to pozabili.
Če poenostavimo - marsikdo misli, da je delo z otroki enostavno, da samo pred tablo na glas razložite vse in ocenjujete teste. Toda priprave na eno šolsko uro so zelo zahtevne. Vložite veliko truda in časa. Ko zvonec naznani konec pouka, vas še vedno čaka delo, kaj ne?
Ja, to je res. Nekatere učiteljice in učitelji vse naredijo in si pripravijo v šoli, po pouku, drugi gredo raje domov in načrtujejo doma, zvečer. To je odvisno tudi od razpoložljivosti prostora v šoli. Če je v isti učilnici po pouku še kosilo in nato podaljšano bivanje, morda na šoli nimaš mirnega kotička in računalnika. Letos imam po mnogih letih po pouku učilnico prazno, zato so moje večerne ure manj delovne.
Poleg tega pa morate biti tudi odprti za vse stiske učencev, jim znati prisluhniti, reševati težave, zaznati tudi tiste, ki niso izrečene na glas, biti pripravljeni ponuditi jim pomoč, ko snovi ne osvojijo ... Kako vzpostavite dober odnos s posameznim učencem?
Na začetku pedagoške poti sem od mentorice dobila nasvet: z vsakim otrokom vsak dan spregovori, ni nujno, da o šolski snovi, poglej jo, ga v oči, nasmej se ji, mu. Vsak naj pride na vrsto za branje, računanje, za odgovore, ne samo tisti, ki so bolj glasni ali uspešnejši. Tega se držim. Trudim se, da vidim vsakega, opazim, če mu je hudo, ni dobro razpoložen ali se morda slabo počuti. Pride kak dan, ko se tudi sama ne počutim najbolje. Takrat to tudi povem. Želela bi, da bi se tudi oni znali in zmogli vživeti v drugega, biti sočutni in pozorni.
Ste morda tudi razredničarka? Kakšne so vaše dodatne naloge pri opravljanju te funkcije?
Vsa leta sem tudi razredničarka. K delu sodi urejanje dokumentacije, zbiranje raznih prijav, reševanje težav, če te nastopijo, vodenje vsaj treh roditeljskih sestankov v šolskem letu, šole v naravi, sodelovanje v strokovnih skupinah za učence s posebnimi potrebami, sodelovanje z drugimi strokovnimi inštitucijami ...
Naše bralce pa zagotovo zanima, kaj se dogaja za zaprtimi vrati zbornice. Učitelji se tam verjetno pripravljate na naslednjo šolsko uro, sodelujete in se usklajujete med sabo, zapisujete vse potrebne podatke v eAsistenta ... Imamo prav?
Vse našteto in še kaj. Zame je neprecenljivo, da se po pouku ali pred poukom lahko pogovorim s sodelavkami, sodelavci, delim z njimi, če mi je kaj dobro uspelo, se izpovem, če me kaj teži, prosim za nasvet ali samo v tišini obsedim.
Kako pomembno pa je tudi sodelovanje učiteljev s starši? Priporočate, da se pogosteje zglasijo na govorilnih urah, da ne manjkajo na roditeljskem sestanku? Zakaj je ključno, da tudi starši spremljajo otrokovo pristotnost v šoli, njegovo sodelovanje pri pouku, pridobivanje ocen ...?
Nujno je usklajeno delovanje staršev in učiteljev. Zaupanje in podpora. Takrat so tudi učenci mirnejši, vedo, kaj od njih pričakujemo, in da smo tu ali doma, ko nas potrebujejo.
Konec šolskega leta pa ni le stresen za učence, ampak tudi učitelje. Zakaj?
Ob koncu leta so učenci bolj razposajeni, komaj že čakajo in se veselijo prostih dni. Učitelji in starši pa bi radi, da popravijo še kakšno oceno, naredijo vse naloge, pa bralno značko in neopravljeno domače branje.
Prepustite se domišljiji ... Če bi imeli čarobno paličico, kakšno šolo bi ustvarili vi?
Vse učilnice bi imele atrij z vsaj enim drevesom.
Poznate tudi Minicity, v katerem se v posameznih igralnih enotah izvajajo programi, ki so kot nekakšen podaljšek vrtčevskega kurikuluma in šolskega učnega načrta. Kaj bi izpostavili kot prednost kreativnega otroškega mesta? Zakaj bi ga priporočali za obisk organiziranim skupinam iz vrtca, šole, zavoda ali društva?
V Minicityju učenci spoznane oz. obravnavane teme v šoli skozi praktično izkušnjo utrdijo, preizkusijo in nadgradijo. Zelo priporočam.
