Tako jaz kot mož ne igrava nobenega inštrumenta, tudi na žalost nisva nadarjena za petje, ampak obožujeva glasbo. Pri nas doma je ves čas prižgan radio, veliko pojemo, ob posebnih večerih pa priredimo tudi karaoke. Sina sva že zelo zgodaj vpeljala v svet klasične glasbe. Vedno se ustavimo ob uličnem glasbeniku in se prepustimo izbranim zvokom ...
Najlepše počitnice sem preživela pri babici in dedku, ki sta vnuke animirala tako, da smo skupaj prepevali. Imela sta številne pesmarice, predvsem tiste z ljudskimi pesmimi. Otroci smo si sami izdelali tudi različne inštrumente iz odpadnega materiala, dedek je igral na orglice. To so bili nepozabni trenutki v mojem otroštvu. Stari starši so me tudi prvič odpeljali v opero ...
Čeprav nimam posluha, prav tako ne moj mož, s sinom veliko prepevamo. Doma, ob večerih, za novo leto, v kampu, na potovanjih, družinskih zabavah ... (Upamo, da nas nihče ne sliši in da res ne motimo drugih.) Pojemo iz srca ... Najprej smo prisegali izključno na otroške pesmi, ki se jih je sin naučil v vrtcu in šoli, danes je naš repertoar obsežnejši. Zajadrali smo tudi v pop, rock, narodnozabavno in rap. Prepevanje nas združuje in krepi našo povezanost. To je čas, ko se imamo super, ko smo skupaj brez kakršne koli tehnologije (beri: mobilnega telefona in preverjanja sms sporočil in mamilov). To je čas, ki ga nam nihče ne more vzeti. To so trenutki, ki so vredni več kot ogromna skrinja zlatnikov.
Ko je bil sin bolan, se je najbolj umiril in odmislil bolečino ob prebiranju otroških pesmi Otona Župančiča. V knjigi Mehurčki ga je najbolj navdušila pesmica Ciciban – Cicifuj. Še danes pa na pamet zna pesem Anje Štefan Snežinka: ''Čisto čisto tiho stopajo copatki. Gazijo po snegu trije mali škratki. Domek je še daleč, zebe jih v ušesa, huda teta zima nanje sneg potresa ...''
Pozdravljava tudi to, da otroke že v vrtcu in šoli učitelji za kulturni dan odpeljejo na koncert v filharmonijo ali na operno predstavo. Tako jim približijo tudi delček tiste glasbe, ki je ne slišijo vsakdan. Sinu je najljubša komična opera Gorenjski slavček, poslušal pa je že tudi Traviato, Nabucco, Aido, Madam Buttefly in druge. Še vedno pravi, da mu nikakor ni jasno, kako lahko ljudje iz sebe prikličejo tako čudovit glas. Predvsem tisti visoki. Veličastno!
Sin je začel tudi sam pisati pesmi, domislil se je tudi melodije in jih tudi posnel. Ni slaven pavec in tudi verjetno nikoli ne bo (ali pa mogoče ...), ampak za naju so prečudovite, polne čustev. Skozi pesmi nama tudi razkriva delček sebe, o čem trenutno razmišlja, kaj ga skrbi, čemu namenja največ svojega časa, kaj mu je najpomembnejše ...
Ker so bile letos kulturne ustanove veliko zaprte, smo se znašli drugače. Pred kratkim smo na družbenem omrežju spremljali v živo koncert osmih pihalnih orkestrov s Hrvaške. V enem izmed njih je namreč nastopaala tudi moževa sestrična, ki igra saksofon. Pričarali so nam čudovit večer ob vrhunski glasbi kar doma.
Seveda komaj čakam, da bo sin dovolj star, da bova z njim začela hoditi tudi na koncerte tako po Sloveniji kot tujini. Do sedaj smo si namreč ogledali le tiste naključne, na ulici. Kamorkoli gremo, se vedno ustavimo in prisluhnemu mladim in starejšim generacijam, ki s svojim talentom iznajdljivo poskušajo zaslužiti. Mnogi med njimi so bili izjemni in so nas ganili do solz.
Te dni pa že sestavljamo načrte za najdaljšo noč. Kakšna glasba bo prevladovala? Prednost bomo dali našim slovenskim pevcem, pevkam in skupinam, zabavo pa bomo začinili še s tujimi glasbenimi vrhunci leta.
Avtor: N. K.
