Kako lepo je bilo na porodniškem dopustu, ko sva s sinom večino časa preživela na svežem zraku in ''vozičkala'' z drugimi mamami. Kako čudovito je bilo, ko sva po službi in vrtcu odhitela do bližnjih igral, kjer se je lahko igral s prijatelji, jaz pa sem kramljala z drugimi mamami o vzgojnih dosežkih in spodrsljajih. Super obdobje, dokler ni sin prišel v tista leta, ko mi je dejal: ''Mami, sam grem na igrišče!'' Sam? Popolnoma sam? Brez nadzora? Ko je prišel na to idejo, je bil dovolj star, tako da v to nisem dvomila. Tudi odgovoren, samostojen - vse plus, ampak vseeno me je bilo strah, da se mu ne bi kaj pripetilo. V mislih so se mi že prikazovali črni scenariji o raznih ugrabitvah. Saj vem, da sem pretiravala, ampak vseeno ...
Vedela sem, da ga moram podpreti, da mu moram dati prosto pot, ampak ni bilo lahko. Kako preprosteje je bilo biti ob njem in ga ves čas od daleč neopazno nadzirati med igro na igrišču. Odmisliti sem morala vse strašne novice o 'črnih kombijih' in mu pritrditi. Dogovorila sva se, kje bo, kaj bo počel in kdaj se vrne. Hvaležna dejstvu, da naselje dobro pozna, da je usvojil pravila, kako mora reagirati, če potrebuje pomoč. Na roki pa se mu je svetila tudi divje zelena ura (ja, mi v naši družini prisegamo še na ročne ure), tako da je vedel, kdaj bo napočil čas za domov. In sem ga poslala 'v svet' ... z nogometno žogo in stekleničko vode. Brez mobilnega telefona. Čisto na 'star' način. Noben prijatelj takrat še ni bil pokonci, tako da se je res odpravil samostojno na bližnje igrišče, ki ni bilo čez cesto. Hvala bogu, da ga niso zgradili čez cesto. Ker sem takšna mama, ki bi komplicirala še zaradi prečkanja ceste. Zagotovo. Se dobro poznam.
Tako sem jaz ostala doma, prikrajšana za 'visenje' ob igrišču. Ampak ni trajalo dolgo, da sem si našla 'animacijo'. Vzela sem si čas zase, si skuhala kavo in odprla tisto knjigo, na kateri se je že dolgo nabiral prah. Knjigo, ki ni govorila o odvajanju od pleničk, ki ni razlagala, kako reagirati o besnem izpadu malčka sredi trgovine. Takšno, pisano za mojo dušo. Malce so mi sicer begale misli, spraševala sem se, kako se ima moj fantinč, ampak sem mu zaupala. Izkazalo se je, da je bilo tako tudi prav. Ko se je vrnil, se je počutil veličastnega. Kot bi osvojil Triglav. Sam je bil navsezgodaj zunaj, ko ostali še niso razmišljali o tem, da bi se podili za žogo na igrišču. Tudi jaz sem malce zrasla. Bila sem ponosna na svojega sina, ki je postal tako samostojen, da se lahko potika sam naokrog.
Veliko takšnih korakov je sledilo v prihodnjih letih ... Samostojen odhod v šolo ... Samostojno prečkanje ceste ... Samostojno potepanje po naselju s prijatelji ... Samostojno nakupovanje v trgovini ... Samostojna vožnja s kolesom v mesto ... In še in še bi lahko naštevala. Sedaj že glasno na vrata trkajo najstniška leta in s tem tudi preizkušanje mej, ampak nekako še vedno najdeva skupno besedo. Malce je sicer začel zamujati, njegove informacije o izhodih so bolj skope, ampak še vedno je vse v redu. Zaupam mu, on pa je še vedno iskren in se drži dogovorjenega. Vem, da me v prihodnosti čakajo vprašanja: ''Mami, ali grem lahko na zabavo? Mami, ali grem lahko s prijatelji na morje?'' Vem, da bom tudi takrat privolila, če bo za to pravi čas in bo najin odnos še vedno stal na trdih temeljih, kot vsa leta doslej. Pripravljena sem na obdobje, ko vse ne bo tako šlo gladko in me bo 'razveselil' s kakšno 'lumparijo', zaradi katere bom dobila še kakšen sivi las. Ampak tudi to bova čez uspešno. Prepričana sem. Se že veselim, ko bom že v letih in se bova spominjala njegove poti odraščanja.
