Ko sem postala mama, sem menila, da moram nenehno biti ob otroku. Dolgo je trajalo, preden sem doumela, da si moram vzeti čas tudi zase. Da kdaj pa kdaj lahko upočasnim starševski tempo, se popolnoma ustavim in posvetim svojim konjičkom. Zakaj? Ker sem tako lahko boljša mama svojemu sinu.
Kot mama sem in še vedno postavljam na prvo mesto otroka, a to ne pomeni, da mene ni. To ne pomeni, da jaz ne živim. To ne pomeni, da sem se s sprejetjem starševske vloge izgubila. Včasih dam prednost svojim interesom in preprosto uživam sama. Sem zaradi tega manj odgovorna? Menima, da nikakor ne.
Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ni lahka zadolžitev. Od nas zahteva, da smo ves čas v pogonu. Spoznala sem, če si občasno vzamem minuto oddiha od vseh zadolžitev, nisem ves čas v stresu. Diham s polnimi pljuči. Dovolim si umiriti svoje misli, se povezati sama s sabo in sprostiti. To nikakor ne pomeni, da na vrat na nos pripravim prtljago in za več dni odputujem. To pomeni, da vem, da je za otroka dobro poskrbljeno in jaz lahko v roke vzamem knjigo. To pomeni, da lahko v miru oddidem na sprehod, medtem ko se oče igra s sinom.
Moja sproščenost se odraža na večih področjih ... Svoje delo tako doma kot v službi bolje opravljam, povrh vsega pa še mirneje spim. O, seveda so bila v mojem življenju tudi obdobja, ko sem mislila, da moram ves čas biti vsemu kos, imeti vse pod nadzorom, biti povsod prisotna ... Sedaj se zavedam, da to ni nujno. Ne bom zamudila sinovega odraščanja, če bom eno uro tekla. Nič ne bo narobe, če ne bom takoj zlikala perila, ampak bom raje prepevala na ves glas najljubše pesmi in gledala videospote.
Prosti čas mi omogoča, da razmišljam, da pogledam na zadeve tudi z drugega zornega kota. Takrat lahko debatiram sama s sabo in se tudi sprijaznim, če česa nisem naredila v redu. Na napakah se učimo. Nisem popolna in nikoli ne bom, trudila pa se bom, da bo moj otrok imel srečno, zdravo in ljubeče otroštvo.
Na svojem mini oddihu od materinske vloge si tako hkrati tudi napolnim baterije in se z vsemi izzivi lažje spoprimem. Ko je bil sin mlajši, je to pomenilo pol ure spanja in že sem bila pripravljena na vse, kar mi je prinašal tisti dan.
Marsikdo ne zmore biti sam s sabo. Jaz zmorem in tudi mislim, da tako kažem sinu, da ni nujno, da je ves čas obkrožen z ljudmi. Lahko se igra sam in je takrat povsem zadovoljen.
Sinu želim pokazati, da se cenim. Zato se posvečam svojim hobijem, ko začutim željo po ustvarjanju. S tem mu dam vedeti, kako pomembne so aktivnosti, ki nam poženejo kri po žilah in srce ter dušo napolnijo z radostjo.
Verjamem, da moramo kot družina čim več časa kakovostno preživeti skupaj. In zato si tudi prizadevam, a kljub temu občasno počnem tudi nekaj, kar mogoče druga družinska člana ne pritegne tako močno kot mene. Medtem ko sin in mož ure in ure igrata vaterpolo, jaz rada v senci prebiram knjige. In nič ni narobe, da si vseh zanimanj ne delimo. Dejansko nas to povezuje. Ko smo skupaj, uživamo v aktivnostih, ki nas vse veselijo in se ne prepiramo. Uživamo v času, ki si ga namenimo drug drugemu. Naš skupni čas je dragocen in nihče nam ga ne more vzeti.
Avtor: N. K.
