Predstavljala sem si, da bo najin sin tako lepo tekoče govoril pri dveh letih kot njegova sestrična (velika 'čveka', ki smo jo vsi razumeli). Veliko smo mu brali, se pogovarjali z njim v 'nepopačenem' jeziku, kot je v navadi nekaterih staršev. Pri nas nisi slišal pomanjševalnic, napačne uporabe dvojine, množine ipd. A kljub temu malček ni znal izgovoriti glasu r do šole, njegovi šumniki niso bili šumniki. Ko je govoril, je vse tako hitro povedal, da si le ob pozornem poslušanju ujel, kaj ti je želel povedati. Zato sem 'izsilila' napotnico za logopeda.
K logopedu je bil prvič napoten pri štirih letih, pred operacijo mandljev in žrelnice (kasneje sem ugotovila, da so angine in njene posledice vsaj po našem mnenju bile vzrok, da ni pravilno izgovarjal določenih glasov). Nekako sem si štela njegovo napačno izgovorjavo kot neuspeh, da sem slaba mama. Zakaj? Tako sem čutila, ker sem veliko vlagala v to, da bi bil 'močan' na govornem področju, ampak prijazna in zelo usposobljena logopedinja mi je pojasnila, da ni nič še izgubljeno. Dobila sva navodila, kako spodbujati govor, predvsem so slonela na urjenju motorike ustnic in jezika, opremljena pa so bila s slikovnim gradivom, tako da sva točno vedela, kako morava govorne vaje izvajati.
V prihodnjih dneh, tednih, mesecih in letih sva bila zelo dosledna pri tem. Za sina je bila to domiselna igra (že tako vse obožuje, kar je povezano z govorjeno in pisano besedo). Med drugim je posnemal muco in se s konico jezika poskušal dotakniti nosu. Spomnim se, da je tudi pihal skozi slamico in potiskal papirček po mizi, nabavila sva tudi veternico, ki jo je poganjal s svojim 'vetrom'. Najbolj mu je bilo všeč sikanje kot kača, namensko kihanje, brenčanje kot čebelica, glasno cmokanje in še in še bi lahko naštevala. Na drugem pregledu še ni bilo vse popolno, o glasu r ni bilo tudi ne duha ne sluha, vendar je bil sin pohvaljen, ker pridno vadi doma.
Nadaljevala sva do prvega razreda, samostojno, čisto neobvezno, brez kakršnekoli prisile, igrivo ... Imel je še dve uri pri logopedinji in ona je opazila izjemen napredek. ''Vaja dela mojstra, če le mojster dela vajo,'' se je držal načela najin sin.
Pri šolski logopedinji na prvem sestanku sem izvedela, da bo odslej ona vadila z njim. Da ga bo kdaj pa kdaj med poukom poklicala k sebi v pisarno in bosta poskušala 'iztisniti' še glas r, ker ostale je že osvojil. Bravo, sinek. Verjamem, da je bil preskok na bolje zato, ker so angine izginile. Tega mi ni potrdil noben zdravnik, ampak midva z njegovim očetom sva bila prepričana, da je to rezultat operacije mandljev in žrelnice. Pri pisanju je brez težav ločil l in r. Še malo, še malo je manjkalo, da ga tudi glasovno oblikuje ... Logopedinja je z njim vadila enkrat v celem šolskem letu, a kljub temu se je glas r končno slavnostno prikazal. Še sam je bil ponosen nase. Da ne omenjam, kako sva bila ultra ponosna nanj z očetom, kar smo obeležili z našim družinskim slavjem.
Sedaj vem, da je bila skrb odveč. Pogosto je tako. Oh, ko bi videla v prihodnost in me ne bi vedno tako skrbelo. Pa četudi nikoli ne bi znal izgovoriti glasu r ali česa drugega početi. To ne bi bilo nič narobe, še vedno bi bil najin sin, ki stopa po svoji poti življenja, midva pa mu stojiva ob strani. Splezal bo na številne gore, pri tem naletel na ovire, naredil kakšen korak navzdol, kakšna dva koraka navzgor, pa še malce vstran, a na koncu bo zmagal. Prepričana sem, da bo zrasel v čudovito osebo s svojimi vrlinami, znanjem in spretnostmi.
Avtor: N. K.
Photo by Anastasia Shuraeva from Pexels
